Šah kot starodavna miselna igra se je vse od svojega nastanka pa do današnjih dni uveljavila kot ena najbolj znanih in priljubljenih družabnih iger na svetu. Danes je šah igra vseh generacij in spolov, a vendar ni bilo vselej tako. Veliko časa je bilo igranje šaha rezervirano predvsem za moške.

Med 7. in 12. stoletjem je zelo malo znanega o vključenosti žensk v šah, kar je predvsem posledica vsesplošne redke oziroma slabše dostopnosti do virov o šahu v tem času. Najzgodnejša omemba ženske v literaturi se nanaša na slavno islandsko rezbarko, Margareto »Spretno«, ki je veljala za eno najbolj izurjenih obrtnic na Islandiji in je bila znana po svojih natančno izdelanih rezbarijah. Po novejših raziskavah naj bi bila prav njena tudi slovita umetnina »The Lewis Chessmen«, ki ima neizmerno vrednost in se danes nahaja v britanskem muzeju. Čeravno umetnina sicer ni neposredno povezana s samim igranjem šaha pa kaže na to, da je bil šah v preteklosti vsaj v ustvarjalnem smislu dostopen tudi ženskam.

Slika 1: The Lewis Chessmen

Naslednjo omembo ženske v šahu lahko zasledimo v 13. stoletju. Tokrat se zgodovinski vir jasno sklicuje na spretnost žensk v šahovski igri. Govora je o sicilijanski baronici Macaldi di Scaletta, ki je bila zaradi  mnogih političnih spletk zaprta v gradu Mategriffon. Tam si je skupaj z drugim jetnikom  krajšala čas z igranjem šaha. Ker je šah na Siciliji postal priljubljen šele v 16. stoletju, je bila Macalda verjetno prva Sicilijanka, ki se je igre naučila do konca 13. stoletja.

Slika 2: Macalda di Scaletta

K naraščajočemu vplivu žensk v šahu so na svojstven način zagotovo prispevale tudi nekatere kraljice, ki so bile na oblasti med 12. in 15. stoletjem – zlasti kadar govorimo konkretno o šahovski figuri kraljice oziroma dame. Ta je bila v starejših različicah šaha znana kot »minister« (perzijsko »farzin«). V evropski izgovorjavi je perzijski izraz zvenel kot »fers« in je bil podoben francoski besedi »vierge«, kar pomeni devica. Zaradi neposredne bližine kralju je torej šahovska figura postala razumljena kot kraljica, kar je morda še dodatno okrepila prav njena povezava z devico Marijo.

Sprva se je kraljica lahko premaknila le za eno polje diagonalno, vendar se je to pravilo proti koncu 15. stoletja spremenilo. Od tedaj naprej se je pričel uporabljati vzorec gibanja trdnjave in lovca (poljubno število polj vodoravno, navpično in diagonalno). Kraljica je tako postala najmočnejša šahovska figura, ženske pa so si tudi izven šahovnice počasi pričele utrjevati položaj v šahovskem svetu.

Ženske se v svetu šaha, v katerem prevladujejo moški, že vseskozi soočajo s precejšnjimi ovirami, ki temeljijo na predsodkih in hierarhičnem položaju žensk. Vse do poznega 19. stoletja je bilo udejstvovanje žensk v šahu omejeno zgolj na nekaj posameznic, ki širši javnosti niso bile dobro poznane in so bile priznane le med šahovskimi kolegi. To se je spremenilo leta 1884 s prvim šahovskim turnirjem za ženske. Prvi mednarodni šahovski turnir za ženske je bil organiziran leta šele leta 1897, čeprav zaradi prevladujočih družbenih norm ženski šah tedaj nikakor ni bil cenjen / priznan. Za primerjavo: prvi uradni mednarodni šahovski turnir za moške se je igral leta 1851 v Londonu.

Zgodnje 20. stoletje je končno prineslo pomemben napredek ženskih dosežkov v šahu. Svetovno šahovsko prvenstvo za ženske, ki ga je leta 1927 organizirala FIDE, je pomenilo velik uspeh za enakost spolov in je potekalo hkrati z moško šahovsko olimpijado. Vera Menčik je postala prva svetovna šahovska prvakinja, njena igra pa je bila med šahisti zelo spoštovana, morda tudi zaradi dejstva, da je Menčikovo treniral madžarski velemojster Géza Maróczy. Dodajmo še, da so moški prvi uradni dvoboj za naslov svetovnega prvaka odigrali leta 1886, ko je zmagal Wilhelm Steinitz. Veliko neuradnih dvobojev pa je potekalo že pred tem.

Leta 1950 je bila Ljudmila Rudenko okronana za prvo mednarodno mojstrico, FIDE pa je istega leta z namenom priznanja in večje promocije šahistk uvedla naziv »mednarodna mojstrica«. Pomemben mejnik se je zgodil leta 1957 s prvo žensko šahovsko olimpijado, na kateri je zmagala sovjetska ekipa. Ta dogodek je pomenil prelomnico v zgodovini šaha in utrdil prisotnost žensk v šahovskem svetu.

Leta 1976 je indijska šahistka Rohini Khadilkar z udeležbo na moškem nacionalnem prvenstvu sprožila številne polemike in se zaradi sodelovanja uspešno pritožila na vrhovno sodišče. Tedanji predsednik FIDE Max Euwe je sprejel odločitev, da se žensk ne sme izključevati iz nacionalnih in mednarodnih turnirjev. Še istega leta je FIDE uvedla šahovski naziv velemojstrica, ki ga je prva dosegla Nona Gaprindašvili leta 1978. Tega leta je bil nato uveden še naziv mojstrice FIDE za šahistke, ki presežejo 2100 zmogljivostnih točk.

Dosežki žensk so postajali čedalje vidnejši, a se je veliko razprav še vedno vrtelo okoli primerjave uspešnosti moških in žensk. Čeprav so bile ženske stoletja izključene iz tekmovalnega šaha in so v nekaterih državah še danes zatirane, je prevladovala miselnost, da moški veliko bolje igrajo šah. Ta pogled se je spremenil v zgodnjih devetdesetih letih, ko se je na šahovski sceni pojavila madžarska velemojstrica Judit Polgár.

Leta 2002 se je z zmago nad svetovnim prvakom Garijem Kasparovim utrdila kot najboljša šahistka vseh časov. Z zmogljivostnim ratingom 2735 točk leta 2005 se je uvrstila na 8. mesto najboljših šahistov sveta. Vse do danes nobena šahistka še ni presegla kakovosti in rezultatov njene igre. Razlog, zakaj je doslej samo Polgárjevi uspelo doseči tako visok tekmovalni nivo v šahu, lahko iščemo tudi v dejstvu, da se delež žensk v šahu trenutno giblje le okoli 15 %.

Zahvaljujoč Netflixovi seriji Damin gambit se je med karanteno pandemije COVID-19 izrazito povečala priljubljenost šaha, sočasno pa je serija povzročila še porast zanimanja žensk za šah. Ohrabrile so se ženske na vseh področjih šaha od šahistk, trenerk, sodnic, organizatork, funkcionark in celo šahovskih komentatork. Poleg tega je FIDE razglasila leto 2022 za »Leto žensk v šahu«, s čimer je še dodatno pripomogla k priznanju dosežkov žensk v šahu.

Prihodnost žensk v šahu je torej svetla. Pomembno pa je tudi, da šahistke poleg obvezne samozavesti in zaupanja vase, v sebi nosijo še zavest o svojih velikih predhodnicah.

Slika 3: Judit Polgar in Darja Kapš (foto: Luka Rifelj, Bled 2017)