V moji več kot tridesetletni šahovski karieri se je nabralo veliko nepozabnih šahovskih spominov. Šahu se lahko zahvalim za zanimiva šahovska prijateljstva, potovanja in izkušnje, ki so ob tem nastajale. Še posebej dragoceni so spomini, vezani na moje šahovske začetke in aktivna leta v šahovskem klubu Stari trg pod vodstvom Vinka Kobeta. Verjetno me je prav to obdobje kot šahistko v najširšem pomenu te besede najbolj zaznamovalo. Zagotovo ima vsak svoj edinstveni pogled na svojega najljubšega konjička (hobi), jaz vam predstavljam svojega.

Prvi učitelj

Moj čisto prvi šahovski učitelj je bil dedek Jožef. Klicala sem ga tata. Zaradi invalidnosti (bil je brez noge) je bil prikovan na invalidski voziček in kadar je družina delala zunaj na poljih, me je imel v varstvu. Velikokrat sem mu ubežala na potep v sosednjo vas in dedek se je moral domisliti načina, kako me obdržati v svoji bližini. Predstavil mi je šah, ki se mi je na začetku zdel popolnoma dolgočasen. A ko je tata na izviren način pričel govoriti o šahovskih figurah, kako se premikajo in kakšna so pravila, sem bila v trenutku začarana. Vsako svojo figuro sem morala poimenovati in za vsako skrbeti kot za člana družine. Na ta način sem že zgodaj pričela razvijati odnos do šaha in odgovornost do prevzetih nalog. Z dedkom sva tudi dvobojevala, pri čemer mi ni nikoli popuščal in me je nemilostno premagoval. To me spodbudilo, da sem s šahom nadaljevala tudi v osnovni šoli – vse z namenom, da ga vendarle premagam. In ko sem ga vendarle prvič premagala, je bilo to obenem tudi zadnjič. Tata namreč ni maral izgubljati. 😊 Na šahovsko pot me je pospremil z besedami: »No, odslej pa raje kar druge premaguj.« Veselil se je mojih uspehov, name je bil izredno ponosen.

Ljubezen za šahovnico

Spominjam se svoje prve zaljubljenosti v šahista. Bilo je v šahovskem klubu v Ravni Gori, kamor smo leta redno hodili na treninge in turnirje. Na enem prvih turnirjev, imela sem 8 let, sem igrala proti luštnemu fantu, ki je v partiji veljal za favorita. Živo se spomnim, kako sem ga na skrivaj opazovala, se čudila njegovi lepoti in uživala v igranju. Ne vem, kako se je zgodilo, a kar na enkrat sva se znašla v končnici, kjer sem imela trdnjavo več in bi ga morala matirati. Ne le, da tega nisem znala, tako sem bila zmedena… Bilo mi je neznansko nerodno, ko so se igralci pričeli zbirati ob šahovnici in se čuditi, da ne znam matirati. Obenem pa se mi je moja nova simpatija še smilila. Ker v 50 potezah nisem znala matirati, je bila igra prekinjena in odločena z remijem. Fant je bil nadvse zadovoljen, jaz pa malo manj, saj me mentor Vinko ni spustil iz rok predno se nisem naučila brezhibno matirati s topom. 😊

Srečanje z velikani

Večina mladih šahistov se uči od najboljših svetovnih šahistov. Nekateri postanejo tvoji vzorniki za vse življenje. Na velikih tekmovanjih sem srečala in osebno spoznala večino najboljših še živečih šahistov na svetu. Še posebej pa si v čast štejem, da sem osebno spoznala trenerja svetovnega prvaka Roberta Fischerja, duhovnika in velemojstra Williama Lombardya, nadalje svetovna prvaka Borisa Spaskega in Anatolija Karpova in nenazadnje celo najboljšo šahistko vseh časov Judit Polgar. Po uvodni spoznavni tremi, sem z vsemi navedenimi super zvezdniki vzpostavila pristen odnos, ki traja še danes.

Šaljiv trener visoko nad oblaki

Šah mi je omogočil sodelovanje z različnimi vrhunskimi trenerji. Nekateri med njimi so poleg šahovskega, name pustili tudi osebni pečat. Takšen je bil zagotovo Zlatko Bašagić, ki je svoje varovance vzgajal za življenje, čeravno velikokrat na hudomušen, zabaven način. Spomnim se, kako smo ob povratku iz evropskega prvenstva v Grčiji leta 1998 imeli let iz Rima v Trst. Bila je nevihta in mladi smo bili povsem prestrašeni. Ko smo se vkrcali na letalo Zlatko ni našel svojega sedeža, zato nas je strašil, da bo zapustil avion, ki bo tudi sicer strmoglavil zaradi nevihte. Ko je uvidel, da imamo takoj za njim resen namen letalo zapustiti tudi njegovi varovanci, je izgubljeni sedež hitro našel. V nadaljevanju smo bili vsi priče enemu najnevarnejših letov z avionom. Ob koncu kratkega leta smo visoko nad oblaki vohali smo celo dim, bili vsi panični in verjeli, da bomo umrli. Zlatko nas je na svoj pozitivni način miril in bodril. Njegove besede so mi bile v tolažbo in počutila sem se varno. Ob pristanku nas je na letališču čakalo gasilsko in reševalno osebje.

Solze in smeh

Šah ima to moč, da lahko ljudi ob zmagi močno osreči in ob porazih globoko potre. Še danes lahko podoživim občutke sladkobe in nepremagljivosti ob velikih uspehih in dosegu zastavljenih ciljev. Hvaležna pa sem tudi za temnejšo plat šaha, ki me je naučila prenašati poraze in me kaliti v močnejšo osebnost. Z leti sem spoznala, da so porazi celo boljši učitelji od zmag.

Nočne more

Šah se mi še dandanes velikokrat prikrade ponoči v sanje. Zanimivo je, da te sanje večinoma niso prijetne, temveč so povezane z nekaterimi stresnimi situacijami, ki sem jih doživljala za ali ob šahovnici. Včasih na primer sanjam, kako zamudim na pomembno šahovsko partijo in brez boja izgubim točko. Ali pa nikakor ne morem izračunati neke dolge šahovske kombinacije, oziroma se znajdem v brezupni šahovski poziciji. Spominjam se tudi, kako sem po pomembnih turnirjih sanjala resnične pozicije, ki sem jih izgubila, v sanjah pa sem jih analizirala in iskala boljše rešitve.

Moški in ženska

Za šahovnico sem se predvsem v mladosti najprej srečevala z moškimi nasprotniki. Velikokrat so me podcenjevali zgolj zaradi dejstva, ker sem ženskega spola. To se je z leti zaradi mojega šahovskega napredka seveda spremenilo, a spomnim se, da me je na začetku znalo močno prizadeti, kasneje pa me je predvsem zabavalo, saj sem uživala v premagovanju moških kolegov in njihovemu godrnjanju. Še posebej se spomnim, kako mi en močan FIDE mojster ob porazu ni želel čestitati, še več: sploh ni postavil figur in je besno odvihral iz dvorane. Kakšno leto kasneje se je vendarle opogumil in se opravičil ter priznal, da je imel težave z dejstvom, da ga je premagala ženska.

Nove kulture

Potovanja po svetu iz naslova šaha zame predstavlja posebno dragocenost. Organizatorji so se tako večinoma vedno potrudili, da smo ob tekmovanju lahko bolje spoznali navade in ljudi kraja, kjer smo šahirali. Če bi morala izbirati med številnimi državami, ki so name pustile poseben vtis, bi se odločila za Brazilijo, kjer sem davnega leta 1995 igrala svetovno mladinsko prvenstvo. Za tedanjo 14-letnico je bila eksotična Brazilija vrhunec neposrednega spoznavanja drugačne kulture. Toplo podnebje z obilico sonca, prijetnimi vonjavami bohotnega rastlinja, barvito arhitekturo, latino ritmi glasbe, sproščenost ljudi in vsakodnevno sveže eksotično sadje in zelenjava, me še danes ponesejo v brezskrbna leta in me vabijo k ponovnemu obisku.