Darja Kapš

Rojena sem 26. novembra 1981 v Novem mestu, odraščala sem v dolini reke Kolpe. Nekaj časa smo s starši živeli v Starem trgu, nato pa smo se preselili v majhno vasico Prelesje. Osnovno šolo sem obiskovala v Starem trgu ob Kolpi, kjer sem v znamenitem šahovskem krožku Vinka Kobeta pričela spoznavati vse lepote kraljevske igre. Šahirati me je sicer naučil že dedek Jožef, ki mi v partijah nikoli ni popuščal. Nenehni porazi proti dedku so me seveda še dodatno motivirali pri obiskovanju šahovskega krožka. Ko sem dedka prvič zares premagala, z menoj ni želel več šahirati, a je bil vse do svoje smrti, moj najbolj ponosni navijač. Kot otrok sem veliko šahirala tudi s svojim stricem Ivetom, ki mi je pokazal res veliko (ob)šahovskih trikov. Tako vem, da je možen šah v eni sami in prvi potezi! 😊

Moja brezskrbna osnovnošolska leta so bila res idilična – živela sem v vsakodnevnem stiku z naravo, obdana s prijatelji in aktivna na mnogih področjih. Rada sem pela, igrala nogomet, rokomet in košarko, veliko sem ustvarjala in se potepala po sosednjih vaseh. To so bila idilična leta tudi v šahovskem smislu. Z Vinkovim šahovskim entuzijazmom smo prevozili Slovenijo po dolgem in po čez ter osvajali vse mogoče šahovske lovorike, tako v posamičnem kot ekipnem šahu. Vrsto let smo bili najboljši slovenski šahovski krožek. Kot primer naj navedem, da smo leta 1994 na svetovnem prvenstvu v Braziliji trije učenci OŠ Stari trg ob Kolpi predstavljali kar polovico slovenske odprave. S koncem osnovne šole sem se odpravila v srednjo šolo v Ljubljano. Odločitev za odhod v prestolnico je bila močno povezana s šahom, saj napredek v domačem kraju ni bil več mogoč. Iz matičnega kluba sem prestopila v LŠK Metalka trgovina. Iz tega obdobja je bila moja največja šahovska opora Anton Preinfalk, ki me je redno oskrboval s svežimi šahovskimi informatorji. Čeprav je bilo med nama kar sedem desetletij razlike, sva stkala pristno prijateljstvo, njegova podpora pa je bila neprecenljiva predvsem v času, ko sem bila s svojo neomajano načelnostjo že prava šahovska upornica. Obiskovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo je name pustilo življenjski pečat. Deklica z vasi se je pričela otresati predsodkov in življenje v mestu mi je postajalo vsako leto bolj všeč. Tudi šah ni bil več številka ena, prihajale so različne ljubezni in mamljiv občutek svobode. A k šahu sem se vedno znova vračala – še posebej nastopi na mladinskih evropskih in svetovnih prvenstvih so bila vsakič posebna dogodivščina zase. Oboževala sem potovanja, spoznavanja novih krajev, kultur in ljudi. Prepričana sem bila, da se bo z zadnjim nastopom na mladinskem svetovnem prvenstvu v Armeniji leta 2000, moja šahovska kariera zaključila.

V 1. letniku študija umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti mi ni šlo po pričakovanjih in znašla sem se v zapozneli najstniški krizi identitete. Čas sem izkoristila za šahiranje – leta 2001 sem prvič postala državna članska prvakinja, posledično sem bila povabljena v žensko državno reprezentanco in svet se mi je obrnil na glavo. Šahovski svet me je posrkal vase, želela sem se profesionalno ukvarjati s šahom. Uživala sem v igranju na turnirjih, stkala sem nova šahovska prijateljstva in dosegala odlične rezultate. Osvojila sem dve medalji na ekipnih evropskih prvenstvih (srebrno v Španiji leta 2001 in bronasto v Bolgariji leta 2003). Leta 2004 sem drugič postala državna članska prvakinja. Do leta 2005, ko sem osvojila naslov velemojstrice in zamenjala študij umetnostne zgodovine s politologijo, sem spoznala tudi, da od šaha ne bom mogla živeti. Zaradi protesta ob zamrznitvi priznanja velemojstrskega naziva, sem popolnoma prenehala z aktivnim igranjem šaha. Pospešeno sem se posvetila študiju in leta 2009 diplomirala na Fakulteti za družbene vede. Do leta 2009 sem delala v partnerjevi cvetličarni, nato pa sem se kot pripravnica zaposlila v Kabinetu predsednika vlade. V tem obdobju sem se po zaslugi velemojstrice Ane Srebrnič postopoma pričela vračati v šah. Po štirih letih odsotnosti od šahovnice, sem se leta 2008 ponovno udeležila državnega prvenstva in osvojila 2. mesto. Ponovno sem prejela povabilo v reprezentanco, a sem ga zavrnila, ker se nisem strinjala z neenakimi pogoji za ženski del ekipe. Za ekipo sem znovič nastopila leta 2010 na šahovski olimpijadi v Rusiji, a moja šahovska moč je tedaj že pričela upadati.

Leta 2012 sem prvič postala mama in v času porodniškega dopusta sem pričela snovati prvi šahovski center v Ljubljani. Odprli smo ga v začetku leta 2013 in ravno sredi rasti centra me je mamljiva politična ponudba potegnila nazaj v državno upravo. Šahovski center je na lokaciji aktivno deloval do konca leta 2014, nato pa se je leta 2015 prestrukturiral v popoldansko šahovsko šolo. Klub dvema majhnima otrokoma in obilici službenih obveznosti, sem vseskozi vedno našla čas za šah. Želela sem povrniti šahu, kar mi je dal in omogočil v življenju. Pričela sem organizirati šahovske turnirje in kolonije, skupaj z velemojstroma Luko Leničem in Duškom Pavasovičem smo ustanovili ŠK Ljubljana z namenom, da se šah v Ljubljani ponovno prebudi in dvigne nazaj na najvišji nivo. Leta 2015 sem s strani Šahovske zveze Slovenije prejela naziv ambasadorka šaha, pozneje pa sem postala članica Komisije za promocijo šaha in članica Upravnega odbora ŠZS. Po letu 2010 sem za slovensko reprezentanco nastopila še 5-krat: ekipno evropsko prvenstvo za članice na Poljskem (2013), srednjeevropski pokal Mitropa na Madžarskem (2017), ekipno evropsko prvenstvo za članice v Grčiji (2017), srednjeevropski pokal Mitropa v Italiji (2018) in šahovska olimpijada v Gruziji (2018). Olimpijada v Batumiju je bil moj zadnji reprezentančni nastop – spoznala sem, da je moj čas igralne kariere minil in da je potrebno dati priložnost mlajšim generacijam deklet. Do leta 2020 sem delala v državni upravi, nazadnje kot vodja kabineta predsednika Državnega zbora. Sveža ljubezen, menjava političnih opcij in koronska kriza sta mi omogočili nove priložnosti. Pričela sem z delom v Hotelu Dvorec v Tolminu, med tem pa postala še tretjič mama. Do marca leta 2023 sem kot prva podpredsednica ŠZS pomagala voditi Šahovsko zvezo Slovenijo in aktivno delovala v procesih organizacije dveh evropskih prvenstev na slovenskih tleh. Trenutno sem razpeta med Ljubljano, Posočjem in Belo krajino. Vseskozi je moja rdeča nit v življenju povezana s šahom. V tem obdobju življenja ponovno postaja prioriteta – a tokrat na moj, drugačen način…